Si je predstavljati, da bi Francijo vodila Marine Le Pen? Voditeljica skrajno desnega Nacionalnega zbora se dobro leto pred predsedniškimi volitvami spretno osvobaja avre političnega demona, zato bi lahko na koncu, kakor nakazuje javno mnenje, celo zasedla prvi stolček v državi. Da jo bo še prej, podobno kot že leta 2017, demokratično razgalil aktualni predsednik, veliki Evropejec Emmanuel Macron, ni samoumevno, na drugih političnih bregovih pa tudi ni močnih tekmecev, drugače, populistka bi si na opotekavi tradicionalni desnici lahko poiskala zaveznike. Kako se marginalna politika prebija v ospredje v Franciji in Evropi, je za Delo razmišljal politolog Dominique Reynié, profesor na pariški Sciences Po in direktor Fondation pour l’innovation politique.

Je predsednik Emmanuel Macron dober predsednik? Koliko je lahko dober zaradi zdravstvene krize, v katero smo vsi globoko pogreznjeni?

Emmanuel Macron vodi Francijo v izjemno težkih razmerah, lahko mu ni tudi zato, ker so se nakopičile težave, ki so pestile že voditelje pred njim, vendar ločeno. Naj pojasnim: spopadamo se z ekonomsko krizo, ki se vleče od prej, pa s finančno krizo, s katero se je zaradi zadolževanja spoprijemal Nicolas Sarkozy, še s teroristično krizo, ki jo je doživljal François Hollande in z islamističnim terorizmom še vedno traja, povrhu je močna socialna kriza, nanjo so opozorili rumeni jopiči.Krize se ves čas samo kopičijo, ne da bi jih prebrodili. Po Charlesu de Gaullu je predsednik Macron izpostavljen največ problemom.

Pred nedavnim so pri agenciji Harris Interactive objavili rezultate javnomnenjske ankete, po kateri bi v drugem krogu predsedniških volitev – prihodnjo pomlad bodo – skrajno desničarko Marine Le Pen podprlo 48 odstotkov, Macrona pa 52 odstotkov volivcev. Po naklonjenosti sta si tako blizu, da bi se lahko razpoloženje, kakor je brati analize, na koncu nagnilo v prid populistke. Je takšen scenarij možen tudi zaradi zdravstvene krize?

Že od leta 2017 je očitno, da so se sesule tradicionalne stranke: saj zato pa se je Macron povzpel na oblast. Odtlej se ne levica ne desnica ne zmoreta postaviti na noge, nobena ne premore voditelja, ki bi užival avtoriteto, na nobeni strani ne povedo nič politično novega in zanimivega. Tam ni več ničesar, vse je obstalo. Marine Le Pen je še edina opozicija Macronu.

Radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon tudi ni več politik s težo, mar ne?

Čeprav je Mélenchon inteligenten politik, se kaže precej nespretnega. Večino levih volivcev je izgubil, ker vznemirja s temami, kot je laičnost, in je okrog njega sploh veliko dvoumnosti … Ob izbruhu pandemije sem mislil, češ predsednik Macron je tisti, ki bo določil, kako naj se državljani vedemo, ali moramo ostati doma ali ne, in bo tudi povedal, da so v pripravi maske in cepivo ter da bo vse skupaj trajalo morda leto ali leto in pol, potem pa bo konec. Pandemija je naklonjena tistim, ki vladajo, Macron bi lahko pokazal, da je kompetenten in ve, kakor streči stvarem, medtem ko o Marine Le Pen tega ne moremo vedeti, druge opozicije pa tudi ni. Po tej logiki mu je situacija pisana na kožo, kajti edini cilj pod njim je prebroditi zdravstveno krizo. Toda v resnici je bolj zapleteno, saj virus razsaja še naprej, zdaj pravijo, da bo cepiva dovolj za vse [ki se bodo hoteli cepiti] do poletja, a do tja je še daleč, dve leti bosta hitro minili… Za strašne razmere seveda ni kriv predsednik, in vendar se bojim, da je javnost izčrpana, čutiti je željo po spremembi v vodenju. In zato uživa 48-odstotno podporo Marine Le Pen.

Javno mnenje je zdaj takšno, da si lahko voditeljica Nacionalnega zbora v prvem krogu obeta celo prvo mesto. Morda je tako zato, ker se je v zadnjem obdobju spremenila: manj je razdiralna, kakor da načrtno noče več vznemirjati, ampak želi pomirjati. Drži?

Zlagoma spreminja politično govorico, v svojih intervencijah je mirnejša, toda njena pomanjkljivost sta še vedno Evropa in zlasti evro.

In vendar ne zagovarja več niti frexita, niti se ne bi odrekla skupni valuti. Zakaj?

Ker jo je to prej blokiralo … Ubira inteligentno strategijo, enostavno, a pametno: volivcem sporoča, da ni na desnici nobenega pravega kandidata, kakor ga ni na levici.

Bi ji lahko zamešali štrene zeleni?

Ne verjamem, ti so obrobni. Mnogi v Franciji zmotno označujejo njihov rezultat na lanskih lokalnih volitvah za uspeh in govorijo samo zato, ker so osvojili šest velikih mest, o zelenem valu. V resnici gre le za šest posebnih primerov, tudi po anketi, ki ste jo omenili, bi kandidat ekologistov [Yannick Jadot] osvojil sedem odstotkov, kar ni slabo, a dobro tudi ne. V Nemčiji so se zeleni dvignili na račun socialdemokratov, pri nas pa niso s sedmimi odstotki visoko ne zeleni in s šestimi niti socialisti [toliko bi jih kot kandidatka za predsednico dobila sedanja županja Pariza Anne Hidalgo] … Levica se je močno oslabila, ker so se nekateri njeni volivci zateklik Mélenchonu, drugi k Macronu – ta se postavlja malo na levoin malo na desno –, veliko jih sploh ne voli več, še četrti, zlasti delavci, pa podpirajo Marine Le Pen. Populistka posledično mehča govorico, saj hoče biti Nacionalni zbor in desnica obenem. Da bi ji uspelo, se osredotoča na teme, ki ne odvračajo ne delavstva ne mladine; osupljivo je, da so ji mladi med 18. in 34. letom, kot zdaj kažejo raziskave, med vsemi kandidati najbolj naklonjeni. Zato umirja diskurz, odločena zasestimesto na desnici, taki trdi desnici, ki je stroga do problemov, kot so prestopništvo, migracije, boj proti islamizmu. Ljudje vidijo, da o drugih temah ne ve kaj dosti, a si pravijo, morda pa bo vsaj pri teh, ki jih postavlja v ospredje, učinkovitejša od drugih.

Ima na terenu dovolj političnega kadra, da bi znala ekonomsko voditi tako velik sistem, kot je Francija?

Lahko si predstavljamo, da se bo – če bo v drugem krogu njen tekmec Macron – dogovarjala s klasično desnico. Morda se tam vsi ne bodo strinjali z njo, a veliko jih bo privolilo, če jim bo predlagala koalicijo, zato da bi na parlamentarnih volitvah osvojili večino; če jim bo obljubila premierski stolček in skupno vladanje.

Skrajna desnica je močna v Franciji, širi pa se tudi drugod po Evropi, pred kratkim se je porodila na Portugalskem, kar je novo. [»Portugalski Trump« André Ventura je na nedavnih predsedniških volitvah z 12 odstotki glasov pristal na tretjem mestu.] Kaj je zdaj drugače kot prej?

Skrajnodesničarsko gibanje je novost samo na Portugalskem, drugod se je začelo že konec 80. in v začetku 90. let. Takrat je nastopila globalizacija, tudi digitalna globalizacija, hkrati smo se začelispoprijemati z demografskimiproblemi, kajti Evropa se stara, imigracija, ki se ponuja kot rešitev, pa prihaja iz kulturno zelo drugačnih okolij: posledica je kulturni šok …V evropskih in francoskih debatah se čudim, da se o tem gromozanskem problemu ne zmoremo pogovarjati mirno, da ga sploh ne posvojimo. V Franciji so od 11. marca 2012, torej od prvega atentata, ki ga je Mohammed Merah zagrešil v Toulousu, islamisti ubili 293 ljudi, med njimi 18 otrok. Vse to, seveda, močno vpliva na javno mnenje. Da se zdaj pogajamo z muslimanskimi organizacijami o spoštovanju republike, se zdi mnogim šokantno, češ kako je mogoče, da se moramo boriti za lastne vrednote, in to z ljudmi, ki smo jih sprejeli medse. Tega ne morejo sprejeti in nikoli ne bodo, kakor niso zadovoljni, ker je politika na to temo povečini tiho. A ni tako le v Franciji, ampak povsod po Evropi: zato pa so na margini vzniknile stranke, ki se zdaj prerivajo v ospredje, nekako specializirane za vprašanja migracij, islama in integracije, za vprašanja o sobivanju. Izkoriščajo monopol, ki ga imajo nad izbranimi temami. Zahodna Evropa je z njimi močno zaznamovana – širijo jih pri španskem Voxu, vitalijanski Ligi, tudi v skandinavskih državah in na Nizozemskem ni drugače –, le Portugalska je bila donedavna izjema … Problematika je zapletena in jo bo težko razrešiti. Morda bodo populistične formacije izkoriščale svoj položaj, vse dokler ne bodo njihovih poudarkov prevzele vladajoče stranke, kar pomeni, da bo ves politični sistem zdrsnil rahlo v desno. Ali pa se bodo populistične stranke povzpele na oblast tako, kakor zdaj poskuša Marine Le Pen – da se bodo predrugačile v širšo trdodesnico.

Populisti trdijo, da se ljudje v lastni državi ne počutijo doma. Kaj pomeni »pri nas«?

Formula ni jasna, in vendar imavsakdo svojo jasno definicijo. Nekateri pomislijo na Švico, da ženske ne nosijo muslimanske rute, drugi verjamejo, da pri nas ni mesta za minarete, spet tretji, da ni delinkvence in se počutijo varne. Navedejo tudi enakost spolov pa pravice homoseksualcev, še svobodno karikiranje religij … Vse to lahko pomeni pri nas. In ker ni več nujno tako, kot je bilo nekdaj, se krepijo neprijetna občutja. A ljudje se motijo, če mislijo, da so za nastale razmere krive migracije, razlog je globalizacija. Karikature, ki jih objavijo pri tedniku Charlie Hebdo, si lahko po internetu ogledajo tudi v Pakistanu in povsod drugod. Morda pa pri nas sploh ne obstaja več.

Koliko je umestno iskati vir težav v kolonizaciji?

Avstrija ali Švedska nista kolonizirali nikogar, prav tako ne verjamem, da je napad v Madridu leta 2004 kakorkoli povezan s kolonizacijo …

Po Evropi se pojavljajo militantne skrajnodesničarske skupine, celo oborožene paramilice, odločene, da bodo poskrbele za red v državi, jo obvarovale recimo pred migranti. V Franciji buri duhove Génération Identitaire (Generacija identitete). Kdo so njeni podporniki?

Notranji minister Gérald Darmanin je pred nedavnim izjavil, da bo preučil možnost, ali bi lahko razpustili Génération Identitaire. Prepovedati jo je hotel že predhodnik Christophe Castaner, a mu ni uspelo: ni pravne osnove, saj delovanje skupine ni nezakonito, njeni člani pa niso nasilni.

Nosijo orožje?

Ne, nosijo le modro opravo in se odpravljajo v hribe, da bi nadzirali meje, prestregli morebitne prebežnike in jih predali policiji. Med akcijami se fotografirajo in snemajo, saj si želijo medijske odmevnosti. Med drugim so se [v Poitiersu naperjeni proti islamu] povzpeli na streho mošeje v gradnji in izvlekli napis … A vse to sodi pod pravico do izražanja, zato bi se čudil, če bi organizacijo prepovedali.

Madžarsko vodi Viktor Orbán, tudi na Poljskem in še kje ne manjka karikiranih populistov, ki nekako begajo EU. A da bi pred skrajno desnico morda klonila Francija kot osrednja država EU, se zdi vsaj zdaj precej bolj šokantno. Smer bi se najbrž spremenila, mar ne?

Rekel bi, da je EU nespretna v odnosu do Madžarske in Poljske. Državi imata težave, zato bi jima kazalo pomagati, ne pa dajati lekcij. Seveda je jasno, da Orbán izkorišča pandemijo, da bi se obdržal na oblasti in še oslabil opozicijo; vse to je nevarno in je mogoče spremljati tudi na Poljskem. A evropsko postavljanje proti madžarskemu voditelju je v resnici darilo zanj, saj prebuja v Madžarih nacionalistične sentimente in patriotizem, s tem pa otežuje tudi delo tamkajšnji opoziciji, češ, kako naj nasprotujemo Orbánu, ko pa se postavlja proti Evropi za dobro Madžarske. Pristopanje EU se mi zdi precej ponesrečeno tudi zato, ker nobena država ne more biti zgled, Francija prav tako ne. Metoda bi morala biti drugačna, bolj bi morala temeljiti na ekonomski in finančni podpori kakor na pravu in lekcijah iz morale.

Lisez l’article sur delo.si